Berlinski maraton skozi oči Janeza Anderleta

12. november 2018

Janez Anderle je letos ponovno nastopil na maratonu v Berlinu in kljub temu, da je ciljal na soliden rezultat je imel na progi izredno prigodo. Naj omenimo, da dobra predpriprava na samo tekmo precej zmanjša možnost za nastanek opisanih težav, vendar se nesreče dogajajo tudi najboljšim. V letu 2019 bo Janez nastopil v kategoriji Skate and Run, kjer vsak tekmovalec najprej rola 42km in nato v nedeljo še preteče 42km. Končna razvrstitev pa temelji glede na procent od časa zmagovalca v vsaki disciplini. Takole je opisal svoje dogajanje na sami trasi:

"Po 25 km zame kar hitrega rolanja (dobrih 27km/h) za nemško skupino (malo pred ostrim desnim zavojem trase (Rheinstraße/Saarstraße) sem se znašel v precej brezupnem položaju. Desno ogrodje koles (šina) se mi je zadaj nevarno premaknilo, sem se pa obdržal na rolerjih in takoj ustavil ob strani. Ko snamem roler ugotovim, da vijaka zadaj ni, pri matici pa je gornji konec okrušen. Videti je le še dobre tri zdrave navoje.
Brezupno se derem v prihajajoče skupine: Hat jemand Schraub, Schraub, nakar iz ene vrste prirola visok možakar, ki mi ponudi imbus ključ. Zvem da mu je ime Magnus, številke si žal nisem zapomnil. Da mi ključ, reče naj ga imam, se zahvalim in odrola naprej.

K meni pristopi možakar med navijači, ki vidi kaj se je zgodilo in mi predlaga, da se oglasim v trgovini s kolesi, 50 metrov naprej v smeri Schloßstrasse. Z levim rolerjem na nogi in desnim v roki odtancam do te trgovine. Ura je že 16.20 in je - zaprta. Naprej je videti še eno, se ne obotavljam da pogledam. Tudi ta je žal že zaprta. Prečkam Schloßstrasse ker je tam videti v izložbi nekaj za šport pa tudi zaprto. Mimo prirola visok temnopolti možakar, ki ga ustavim in vprašam kako ima pritrjen okvir. Vidim da nič uporabnega zame. Vidi pa kaj se mi je zgodilo in reče da je naravnost naprej športni center. Ne obotavljam se, tancam naprej na enem rolerju in se lovim z desno nogo spredaj in zadaj, da ne padem. Po pločniku se mi ljudje urno umikajo ko vidijo, da se mi mudi. Pridem kak kilometer daleč od tam ko sem zapustil progo in glej, na levi modri napis - Decathlon. Takoj vstopim in se po tekočih stopnicah povzpnem v 1. nadstropje kjer je videti servisni oddelek. Mlajšemu možakarju pokažem kaj me muči, dam mu vedeti da se mi mudi in če ima kako rešitev. 

Ne da se preveč motiti, na izi odpre katalog in lista ter najde v katalogu nek kit za rolerje, ki mi ga prinese. Videti je vijake iste dimenzije kot jih rabim za pritrditev okvirja. Seveda me najprej pošlje na blagajno, da plačam. Doslej nisem nosil denarja s seboj, letos pa kot za stavo sem dal 20 EUR v torbico kjer sem imel tudi 3 dl pijače in gel.

Plačam in se takoj naslikam pri serviserju. Napravi majhno luknjico v embalažo ter izmakne ven en vijak. Ker s pritrditvijo ne gre gladko mu moram najprej odstraniti zadnje kolo z okvirja. Potem se zgodi. Privije okvir in pravi da naprej ne upa, sicer bo matica šla. Pravim da je v redu, privijem nazaj še kolo, se zahvalim, nataknem roler ter oddrvim po stopnicah iz trgovine. Po kolesarski stezi rolam po Schloßstrasse prej omenjeni kilometer nazaj, do ostre krivine proge po 25-tem kilometru (Rheinstraße/Saarstraße). Zagledam nekaj spremljevalnih avtov, zadaj dva policijska z utripajčo modro, spredaj pa očitno še zadnja fitness rolerka, ki jo povorka spremlja. Prehitim avte po desni, prehitim rolerko, možakarja iz spremljevalne ekipe ob progi na hitro vprašam med vožnjo, če tekma še traja. Pravi da ja - in gasa naprej. Drvel sem teh 17 km po progi kot da gre za življenje. Logično. Moram biti finišer ker sem prijavljen na Skate to run  V mislih sem imel Aleševe napotke za enojni puš, se nagibati z ramo v stran in skušal kar najbolje odrivati s kolesi. Z desnim rolerjem jasno da previdneje ker bi sicer dokončno zapečatil usodo (zdrobil bi matico, ki je držala vijak na treh navojih). Fitness roleristom verjetno ni bilo jasno ko sem jih od zadaj prehiteval in švigal naprej. Mislim da so oživeli celo že malce zaspani navijači ob progi in se drli, ko so videli kako dobro mi gre. Cesta je bila napol moja le eno kompaktno skupino z rumenimi majicami sem malce težje prehitel ker so zasedali celo širino ceste. Na levi so se kmalu prikazale modre reklame Erdingerja kar mi je nakazovalo, da se bližajo Brandenburška vrata. Na tlakovcih sem bil raje zadržan, da ne bi preveč treslo desni roler, v ciljno ravnino pa sem se zagnal z vso močjo do končne - ciljne črte."